Dandanes preživiš le tako da sklepaš kompromise. Tu pa tam pa se vseeno vprašam, ali je vredno? Da se prav jaz uklonim (no saj mi nič kej drugega ne preostane) kot vrbova veja za ljubi mir pri bajti. In seveda potegnem takratko. Ni kul, ne ne. In ko je najhuje med štirimi stenami, in me jezik že srbi,tik pred tem, da izbruhne vojno besed, pobegnem ven, peljem glavo in milijon misli na travnik, med barve in vonj po vaškem zraku in dobro dene. Pomaga, vsaj za nekaj časa. Zadnje čase se mi vsi plani podirajo, počasi, a zagotovo. Beda.
Povej, kar misliš. Te včasih tepe, a vest je čista.
OdgovoriIzbriši