ne samo dež

Pridejo dnevi, ko zaradi mraza in nekakšne zimsko spomladanske utrujenosti nikakor ne moreš iz preležerne cone. Ko nimaš inspiracije in kaj šele motivacije Še dobro da se to obdobje končuje. Pa saj je bil že čas.Ča da se "lepotni "spanec skrajša, saj je skoraj polovica 13ke že za mano. Uf!  Že od nekdaj sem takšna, da potrebujem pošteno brco v rit, da se spokam v premik, potem pa mi zalaufa in ni več nikakršnega problema. Pa saj niso samo sivi dnevi, zadnji mesec je bil tudi poln smeha, spoznanj o pomembnostih, ki štejejo, naivnega pričakovanja toplih dnevov za pohajanje v sandalih, obiska cart(k)anega sejma, lovljenja kapljic in metanje riža na Ferrrarijevem vrtu, vrtenja kuhalnice in polaganja peki papirja za čokoladni kolač, stiskanja enega majhnega srca, ki se smeje tudi med kolcanjem, nabiranja maka, kuhanja melisinega čaja, packanja z barvo po čebeljih panjih in celo enga piknika...

marec bil je tu

Mesec se izteka, zgodilo se je toliko stvari, nežnih mehkih dogodkov, prijetnih obiskov, drobnih malenkosti, zaradi katerih ti srce kar poskoči. Nešteto občutkov, ki so nekako premagali besede, ki jih nikakor ne morem prelit na papir. Zaenkrat. Pa vendar pomlad je tu, v mislih, v srcu, na okenski polici, v pogovorih, samo zunaj jo še nestrpno pričakujem in ob tem mencam kot majhen otrok...

lately

Ležerno nedeljsko dopoldne ali ko gresta fanta uživat in te pustita samo doma s suhimi marelicami :)

drobni trenutki

"Nikoli nismo zadovoljni s tem kar imamo, vedno stegujemo roke po tistem, kar se skriva izza. Sedanjosti skušamo ubežati tako, da se oklepamo preteklosti. To je menda prvinski človeški vzgib, ki je programiran v nas s tem, ko nenehno primerjamo svet okoli sbe s spominom na svet, kot smo ga poznali nekoč." Pravi Eva Cassady. Jaz pa dodajam, da včasih za srečno ne rabiš veliko in so zadosti že čisto drobni trenutki, ki ogrejejo srce in ti prilepijo nasmeh.

treba je...

na perutih ilegalnih misli

vse je minljivo

Ali mit o grofih, Celjskih namreč. Po dolgem času planiranja, sem le obiskala čudovito prenovljen Knežji dvorec v katerem je nekaj mesecev nazaj dobila domovanje prefinjena in atraktivno postavljena razstava o tej najpomembnejši plemiški družini na območju današnje Slovenije. Sej ne, da sem kakšen zgodovinski frik, ampak nekatere zgodbe, kot je ta, so pa izjemno privlačne in zanimive. Priznam da me je kar presenetila dovršeno premišljena postavitev razstave. Pa tudi dejstva, da je ta gospoda imela v lasti kar 125 gradov! Celjski grofje so bili za svoj čas izredno uspešni, razvojno usmerjeni in predvsem drzni, kar za sedanje "gospode", ki vodijo državo ne morem reči. Pa čeprav so uporabljali svoje otroke kot strateško orožje za pridobivanje zavezništva med plemiškimi družinami. No v 13. stoletju je za polnoletnost veljala starostna meja 12 let. Uf! Svojo posebno zgodobo ima seveda Barbara Celjska, kraljica kar s tremi kronami in sicer ogrsko, nemško in češko, ki se je poročila (ja pri 12ih letih) s Sigismundom Luksemburškim, s katerim sta slovela kot najlepši evropski kraljevi par, pa zgodba o umoru Ulrika II, leta 1456 na Kalamegdanu, s katerim je celjska rodbina izgubila zadnjega moškega člana. Za dramatični zaključek ogleda pa vsekakor poskrbi veličastnih 19 lobanj v srhljivi grobnici. V sobi vlada popolna tema in komaj razločiš kje kaj stoji. Namen je vsekakor dosežen. Že dolgo me kakšna razstava ni tako navdušila tako kot ta. Toplo priporočam.

 

skok v 13

Nov dan, nov mesec, novo leto, nove zaobljube, nove ideje, novi pomembni datumi in roki, novi zanimivi ljudje, novi seznami, .... Lepo in zanimivo leto je za nami in upam, da še lepše pred nami, za vse nas!