Že kot otroka me je zanimalo ogromno stvari. Premišljevala sem, da ko bom velika bom arheologinja, da bom lahko mile volje kopala po zemlji in mi bo uspelo odkriti kakšen zaklad in bodo vsi čisto paf. To me je držalo nekje do konca osnovne šole. Pa je prišla gimnazija, ker šola za oblikovanje in fotografijo za starše ni bila sprjemljiva, no bolj kot šola sama, dejstvo da bi (prek)kmalu odšla v Ljubljano. Skozi gimnazijska leta me je vseskozi držalo risanje in sem kolebala med arhitekturo in modnim oblikovanjem. Tudi tiha želja po fotografiji ni nikoli zamrla. Vmes sem začela razmišljat da bi se morda poklicno posvetila športu z žogo. Na dan, ko smo oddajali vloge za vpis sem izpolnila vse čisto drugače kakor sem imela zastavljeno in s tem marsikoga presenetila. Tudi sebe. Študentska leta so bila fajn. Študij dokaj zanimiv, še največ sem odnesla s pridobljeno individualnostjo in vedenjem, da če ne bom sama poskrbela za svojo rit, ne bo nihče drug. Po slabih nekaj letih delovne dobe, o ja, jaz sem še iz tistih časov, ko smo dobili svojo sivo delovno knjižico in smo se počutili ponosno odraslo, no pa ne vem če so bile "odločitve" o izbiri poklica najboljša odločitev. Zdaj sem ovita v birokracijo, z šefi z nastopaškim vtisom šefovstva, kar je čisto prepogost običaj, humor na hodnikih pa vse bolj izpodriva slepomiošenje, boj za oblast in metanje nožev v hrbet (ali pa polen pod noge, če hočeste). A navkljub vsemu temu, v malem ofisu še kar nekako drsim skozi to vojno v tistem nič vrednem virtualnem sektorju. Še vedno prepričana, da pa se le da kaj spremeniti....
Še vedno razpeta med oblikovanjem, fotografijo, načrtovanjem, športom in še čim bi se našlo... Ah te nemirne misli in srce. A moj največji problem v realizaciji ustvarjalnosti, vsaj popoldanski, je še vedno v tem, da sem premalo podjetna ali pa preveč lena. Naj me nekdo že brcne v rit! :)
