Pustni čas vedno osveži spomine na brezskrbno otroštvo, na smeh in veselje v barvah, kako smo kot maškarce hodili od hiše do hiše, da smo si zaslužili kakšno sladkarijo, pa tudi kakšen tolar so nam stisnili v žep, čeprav so nam doma strogo prepovedali jemati denar. Danes zjutraj, ko sem zagledala vse te male maškarce in njihove iskrive učke, ter toliko pozitivne enrgije na kupu, me je kar stisnilo. Le kako se je v nekaj letih vse toliko spremenilo, da je večina postala zadrta in si niti na dan norčavosti ne dovoli snet se z vajeti, si nalepit rdečega noska, se na ves glas smejati, in se nabasati s svežimi krofi!? Mi se kljub vsemu ne damo in te dni hodimo naokoli kot pravi Indijanci! ps.: in imamo najlepšega poglavarja :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar