Na vrhu sosednjega hribčka kraljuje to drevo že leta in leta in še vedno vztraja in klubuje, medtem ko se mu pozidava vse bolj približuje po bregu navzgor. Meni pa oživilja spomine na otroštvo. Tekanje po strmem travniku in nabiranje prvih zvončkov, zimsko sankanje ter žaklanje in ravno pod tem drevesom smo si otroci iz vasi naredili bunker, z odpadlih vej in listja. Mali macgajverji z žepnimi nožki. Pa še tako dobro smo ga zakamuflirali, da nas tudi starši niso našli, ko so nas že čisto nervozni klicarili na kosilo. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar