Kje je pravica, da na tako čudovit sončen dan, ki kar kliče po tekanju po travniku, lizanju najboljšega sladoleda, pohajanju z roko v rokici po starih zlizanih tlakovcih še starejšega mesta, guncanju in trganju že rahlo obarvanih listov z dreves,....sedim med štirimi hladnimi stenami pisarne in se utapljam v iskanju pravilnih izrazov, da jih napišem na papir, ki ga nekdo sploh ne bo upošteval, ker bo itak naredil vse po svoje?!
Pa vseeno malo mi je uspelo pobegniti v samo moj svet, s krasnimi fotografijami dame Suchocki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar