Nihče ne živi v neposredni sedanjosti: vsi povezujemo stvari in dogodke z vezivom osebnega in kolektivnega spomina. Kako si v glavi vrtimo spomine? Nazaj ali naprej? Jih spreminjamo, popravljamo, ponavljamo, interpretiramo? Vse, prav vse znamo storiti z njimi. Nekatere najbolj intimne, ljubezenske, prikličemo v sedanjost in si jih zavrtimo nazaj v telo z najbolj preprostim pripomočkom, ljubezensko popevko. Ni čudno, da je eden najbolj znanih filmskih izrekov vseh časov prav stavek iz Casablanke: " Zaigraj še enkrat, Sam." Spomin je medij časa, a paradoksno, ko nam je neki spomin najbolj blizu, je obenem tudi neznosno daleč. Kot neuslišane želje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar