čudovit utrip

»Zvečer ko se umiri zrak v ravnovesju vetrov, se dolge, obalne trave usločijo v najlepše loke. Kot nebeška pisava na žarečem obzorju ki jo nemo, črko za črko prebiram iz mraka na obali to najbolj vznemirljivo predstavo sveta. Ni večje moči, kot je nežnost ki s tiho bližino umiri nemir; mivka razgreta od sonca pod stopali in vlažni, morski hlad iz globin; občutki pomešani v opojno igro, ki me prirašča v tla kakor travo. Plesalka sem in ni me strah obstati in obnemeti ker se znajo moji udi sprožiti bliskovito kot kača, ko začutijo trenutek; samo to zares šteje. Gibi hitrejši od misli. Kretnje, bolj jasne od besed. Samo to začara oči in glavo, da obnemi kot da bi se znašla na drugi strani obzorja in zvezd. Potem je vse preprosto in srhljivo lepo, ker me telo ne potrebuje za čarovnijo… ko se znotraj zbirajo vse tiste strasti, kot večerne mušice okoli svetilke. Zato ne potrebujem motnega pogleda, niti težkega čustva, ki boli. In sem lahko enostavna, kot bi šla na jutranji sprehod ali mimo izložb v trgovini in opazujem oči gledalcev in se smejem njihovim osuplim začaranim obrazom ali mislim o povsem navadnih stvareh. O mehki toploti mačjega telesa, o vonju moške brade ali o dežni kaplji, ki pada proti morski gladini, čeprav se mi potem zdi, da sem nespodobno preprosta in bi moral biti slovesnejši občutek, posvečena molitev tistim vetrovom, ki mi prijazno nosijo telo ali angelom in se najbrž ne bi smela tako brezbrižno ukvarjati z vonjem moške brade ali toploto mačke ali eno samo dežno kapljo, ki bo padla v morje in ne ve, ali se bo tisti trenutek zares dotaknila sanj ali pa je ogromna voda, ki se približuje le brezčasen mrak, hipen konec kot pri ljubezni ki je več ni.« Čutim, uživam in se ovijam v vsak zvok, iz te zapisane Ihanove Salse. Čudovit utrip.